Knjige

Sebični gen

nedelja, 3. junij 2007

Richarda Dawkinsa mi je povsem nehote in nevede, celo post-mortem, priporočil sam veliki Douglas Adams. Nehote in nevede pravim zato, ker sem podatek o tem, da je to knjigo prebral in bil nad njo navdušen, prebral v njegovi knjigi Losos dvoma, ki je izšla po njegovi smrti in sam Douglas Adams ni imel kaj veliko opraviti z odločitvijo, ali bo knjiga izšla ali ne. Pa vseeno, hvala ti, Douglas Adams, za priporočilo in seveda tudi za vse ribe!

Knjiga Sebični gen je prvič izšla leta 1976 in bila izdana še dvakrat, prvič leta 1989 in drugič, ob tridesetem jubileju, še leta 2006. Jaz sem imel v rokah zadnjo izdajo, ki je tudi prevedena v slovenščino. K vsaki izdaji je avtor napisal tudi predgovor in vsi trije predgovori zavzemajo kar dobršen del knjige. Vsebina se namreč začne šele na sedemindvajseti strani. Dobro, še nekaj manj kot štiristo strani vsebine imam za prebrat, si mislim, ampak se motim. Vsebina knjige se dejansko konča že na strani 289, vse ostale strani vsebujejo kasnejše opombe avtorja in bibliografijo. No, seveda sem prebral tudi opombe.

Pa se lotim branja, že daleč nazaj, med prvomajskimi prazniki. Med branjem predgovora k izvirni izdaji mi pride na misel Matic Kaltenekar s svojim "argumentiranjem" povsem napačne izbire terminov v svoji knjigi. Dawkins namreč v tem predgovoru razlaga, s katerimi problemi se je srečeval pri pisanju. Prišel je do podobnega problema kot gospodič Matic, namreč kako napisati knjigo dovolj poljudno in s tem seveda dovolj razumljivo laičnemu bralcu. Citiram:

Predvideval sem, da povprečen bralec ne pozna strokovnega izrazoslovja, ne pa tudi, da je neumen. Pisanje poljudnoznanstvenih prispevkov je preprosto, če znanost preveč poenostavimo.

No, razlika med Dawkinsom in Kaltenekarjem je seveda več kot očitna, mi je celo kar malo nerodno, ker si ju drznem sploh primerjati. Dawkins seveda uporablja strokovne izraze v svojem delu, vendar jih, ko se z njimi srečamo, najprej razumljivo razloži. Precej enostavna rešitev, kajne?

Knjiga govori, oziroma razlaga in razširja, seveda celo spreminja Darwinovo teorijo evolucije. Načelo "survival of the fittest" Dawkins obrne na glavo. Dawkins tudi zmanjša osnovno enoto, ki jo opazujemo, na posamezen gen. Bistvo njegove ideje je to, da vsak gen "sebično" skrbi sam zase in poskuša preživeti v čim boljši kombinaciji z drugimi geni. Rezultat tega je, da se vse skupaj obnaša kar se da matematično. Zadeva se meni zdi sicer bolj preračunljiva kot sebična, pa pustimo to, avtor je bil deležen že dovolj pripomb na naslov, mislim, da ne potrebuje še ene. Tudi ideja, da smo mi vsi le naprave za preživetje genov, baje nekatere spravlja ob voljo do življenja. Meni se pa zdi povsem sprejemljiva iz enega in odlična iz drugega razloga.

Prvi razlog, ki mi jo dela sprejemljivo je ta, da se vse skupaj ne dogaja kratkoročno in v tem času, v katerem jaz živim, torej lahko brez skrbi živim celo moje življenje, pa ne bom naletel na nikakršne posledice te teorije. Če pa sem, poleg tega da živim, še eden od gradnikov evolucije, pa še toliko bolje. Le kakšnega otroka bom moral v tem primeru narediti.

Drugi razlog, tisti, ki idejo dela odlično, je pa ta, da ta teorija zelo argumentirano zavrača obstoj kakršnegakoli boga, če pa ga že moramo imeti, je ta naš bog matematika. S tem bogom nad sabo pa z veseljem živim. Amen!

Obstaja pa tudi možnost, da sem vse skupaj povsem napačno razumel, jebiga.

Avtor si sicer v predgovoru k izvirni izdaji želi, da bi se knjiga brala kot napeta detektivska zgodba, vendar se ne. S tem ne mislim kakorkoli zmanjševati vrednosti te knjige, ker me to dejstvo niti malo ne moti. Le malo dlje je trajalo, da sem knjigo prebral. Vsekakor priporočam!

1.
madpixel
3. junij 2007, 23:50

Vini je sicer pozabil priporocit knjigo v branje, ampak ta namen se najbrz skriva ze v samem postu. Tudi sam sem knjigo pravkar prebral in jo toplo priporocam vsem, ki imate Vprasanja, pa vas je religiozna literatura razocarala, Darwin pa pustil neprepricane. Tale knjiga ima Odgovore.

2.
4. junij 2007, 00:50

madpixel, sumljiv si mi ti, nisi prebral mojega posta do konca, a, a? :) Zadnji stavek se glasi "Vsekakor priporočam!", za kar sem nekako menil, da nedvoumno pomeni, da knjigo vsekakor priporočam :P

3.
madpixel
4. junij 2007, 12:00

Ups, iskreno se opravicujem. Post sem bral na mobilcu, odpisal pa kaksno uro kasneje, po spominu.

4.
5. junij 2007, 16:45

Dawkins v Sebičnem genu izrecno pove, da iz svoje teorije izključuje človeka, torej po njej nisi "eden od gradnikov evolucije" Na tvoje preživetje in preživetje tvojih genov namreč vpliva preveč nebioloških dejavnikov.

5.
5. junij 2007, 19:12

Mr Mojo, to, kar govoriš, v bistvu ni povsem res. V enajstem poglavju pove, zakaj se je človeku do tedaj izogibal in razvije teorijo o memih. Je pa res, da bi moral to verjetno v zgornjem sestavku omenit, ko sem se tako navduševal nad tem, da sem gradnik evolucije izključno v genetskem smislu :)

6.
5. junij 2007, 20:31

Busted, priznam. Na teorijo o memih sem pozabil (S.G. sem bral se v 80-ih), je pa tudi res, da ni nenavadno, da sem jo pozabil, saj se mi je zdela precej privlečena za lase.

Prava veliličina Dawkinsove teorije (to si dobro poudaril) je v tem, da (po meni znanih podatkih prva) reducira subjekt evolucije iz vrste oz. populacije, ne na osebek ampak še bolj, na gen.

7.
9. junij 2007, 17:29

hmmm... a to si ti vinidapu iz old generation of irc?! #koper in piran druzba #zleht ali se motim?;)

lp,

andy tha Piran

8.
9. junij 2007, 23:27

Andy, ne motiš se :)

9.
10. junij 2007, 02:11

lih pred kake pol leta nazaj sem se vprasal kje za vraga je vini:D

10.
BS
8. september 2007, 11:36

Jaz sem nekoč nekje tudi prebral to knjigo; ne vem sicer, koliko časa je to trajalo, najbrž precej, ker sem bolj trde glave... skratka, zanimiva knjiga, avtor je očitno prebiral Kropotkina, Bakunjina in ostale teoretike (in praktike) anarhizma - ampak, kakorkoli sem se že trudil in, medtem ko sem "goved in lenobo pasel" (F. Milčinski - Butalci), gledal tisti črni in oranžni mah na skalah, visoko v gorenjskih planinah (tisti ki omenjene knjige oz. avtorje bere, pa bo našel tudi nekaj o mahu, tako črnem, kot oranžnem, ki ravno ne razpolaga z sofisticiranim naborom genov), tistega nisem doživel kot nekakšno katarzo ...dokler se mi ni, pred nekaj leti, v življenju pripetilo tudi tole:

Jo takole, z skoraj dveletno hčerko (Gaja ji je ime) na ramah neke zgodnje jeseni maham po pokljuških gmajnah in nabirava gobe ...jurčke (zanimiv genski razpored, nekoliko nečimern), pa prideva do neke globeli, ki je bila polna špičastih skal, kot da bi bile spodaj pokopane kake žrtve povojnih pobojev - skratka, zoprno bi bilo prečkati tisto globel z dveletnim otrokom za vratom. Pa sva se odločila iti po robu; treba je bilo tudi malo plezanja. Gajo (hčerko) sem za vsak slučaj prestavil v naročje, z desno pa sem se držal tistih skal in se, kak meter visoko nad tistimi špičastimi skalami prebijal naprej ...in v nekem trenutku mi je spodrsnilo. Takrat je pripizdil tisti sebični gen, hčerko sem spustil in z obema rokama poizkušal rešiti sebe - kakorkoli že, potem je za tistim genom prispidiralo še en cel kup njegovih bratov, tudi tisti, ki uravnava načelo solidarnosti (iz teorije anarhizma), ujel sem otroka in še rešilno skalo ...in tako to. Sem se pa pozneje, v gostilni, kar globoko zamislil in ...nenazadnje, približno nekako po šestem šnopsu, doživel tudi katarzo z zamikom - kar se knjige "Sebični gen", tiče. Ja, zares...

11.
BS
8. september 2007, 13:21

... bom v enem naslednjih inkarnacij poizkusil napisati knjigo "Kako zjebati katerikoli gen" ...prmejduš, da bom, akoravno ne bom nekakšna glista.